ŽELVA IN ZAJEC
Pred davnimi časi sta živela prijatelja želva in zajec. Vsako sobotno dopoldne sta zahajala na gozdno jaso, kjer sta imela piknike. Po pikniku pa sta vsak krenila svojo pot. Zajec je želvo vedno pospremil do hriba, sam pa potem odšel domov na drugo stran gozda. A njegova radovednost o želvinem skrivnostnem prebivališču je iz dneva v dan naraščala. Vedno bolj jo je začel povpraševati o njenem domu, želva pa mu je vsakič odvrnila isto. Moja jasa je najlepša v celem gozdu, trava je vedno zelena, ptički pojejo tudi pozimi in nikoli ni mrzlo. Zajec je hotel to videti na lastne oči, zato sta naslednje sobotno dopoldne po njunem pikniku oba odšla k želvi domov čez hrib.
Kar je zajec zagledal s svojimi očmi, ga je pretreslo do kosti. Celo ozemlje je bilo opustošeno, nobene rožice ni bilo na spregled, le majhna na pol podrta hišica je bila na sredini jase. Želva mu je pojasnila, da se je bala njegovega mnenja o tem, kako jo bo sprejel, ko bo ugotovil, da nima veliko premoženja, zato se mu je zlagala, da bi ga obdržala kot prijatelja. A je imela laganja zadosti.
Komentarji
Objavite komentar