Obleka

Kot vsako jutro se je Paolo odpravil po ozki ulici, ki je vodila do glavne ceste. Bilo je hladno, megleno jesensko jutro in na ulice so prihajali obrtniki. Za svoje delo je dobival borno plačilo, s katerim je lahko preživljal svojo družino. S preprostim življenjem je bil zadovoljen. 

Opazil je, da je bilo na glavni ulici živahneje kot običajno. Po ulici je hodil gospod, ki je nosil elegantno črno obleko, plašč in zloščene čevlje. Na glavi je nosil klobuk. Vsi so pogledovali proti njemu ter ga spoštljivo pozdravljali. Zdelo se mu je nenavadno, da ga vsi občudujejo, ampak se s tem ni obremenjeval. Ko je prišel domov, mu je žena povedala, da se je v sosednjo ulico priselil zdravnik in da vsi hvalijo njegovo opravo ter pravijo, da je imeniten mož. Naslednje dni je vsakič, ko ga je srečal, pomislil na to. Nenadoma je zagledal obleko v trgovini, mimo katere hodi vsak dan. Ko je prišel domov, je na skrivaj preštel prihranke in ugotovil, da si lahko kupi obleko. Morda mu žena, ko ga bi videla v obleki, tega ne bi zamerila. Naslednjega dne se je odpravil v trgovino. Ko je vstopil, ga je krojač posmehljivo pogledal. Paolo mu je povedal, po kaj je prišel, krojač pa se mu je zasmejal in mu povedal, da si obleke zagotovo ne more privoščiti. Paolo je opazil, da je krojačeva obleka podobna zdravnikovi. Nenadoma si obleke ni želel več in je z dvignjeno glavo zapustil trgovino. Odločil se je, da o tem ne bo povedal nikomur.  


Ob prihodu domov so ga žena in otroci kot vedno pozdravili in se ga razveselili. Šele takrat se je zavedel, da je to najpomembnejše. Postalo ga je sram, da si je zaželel tiste obleke samo zato, da bi ga neznanci na cesti spoštovali.  













Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

ŽELVA IN ZAJEC

Slika
  Pred davnimi časi sta živela prijatelja želva in zajec. Vsako sobotno dopoldne sta zahajala na gozdno jaso, kjer sta imela piknike. Po pikniku pa sta vsak krenila svojo pot. Zajec je želvo vedno pospremil do hriba, sam pa potem odšel domov na drugo stran gozda. A njegova radovednost o želvinem skrivnostnem prebivališču je iz dneva v dan naraščala. Vedno bolj jo je začel povpraševati o njenem domu, želva pa mu je vsakič odvrnila isto. Moja jasa je najlepša v celem gozdu, trava je vedno zelena, ptički pojejo tudi pozimi in nikoli ni mrzlo. Zajec je hotel to videti na lastne oči, zato sta n aslednje sobotno dopoldne po njunem pikniku oba odšla k želvi domov čez hrib.   Kar je zajec zagledal s svojimi očmi, ga je pretreslo do kosti. Celo ozemlje je bilo opustošeno, nobene rožice ni bilo na spregled, le majhna na pol podrta hišica je bila na sredini jase. Želva mu je pojasnila, da se je bala njegovega mnenja o tem , kako jo bo sprejel, ko bo ugotovil , da nima veliko premoženja , zat
Preberite več

OBLEKA NE NAREDI ČLOVEKA

Slika
  Pred davnimi časi , je v mestu Firence živela premožna družina Boccaccio . Bila je najbogatejša družina v celem mestu, saj je bil oče zelo uspešen trgovec, mama pa plemkinja. Imela sta eno hčer po imenu Giovanna . Imela sta jo zelo rada, a sta imela oba zelo močna načela, s katerimi se Giovanna ni strinjala. Načelo, ki mu je Giovanna najbolj nasprotovala , je bila dogovorjena poroka.   Ko je Giovanna dopolnila 15 let, sta se njena starša dogovorila za poroko z bogatim plemičem Antoni e m Cordijem . Giovanna se s tem seveda ni strinjala, a ker je vedela, da njeni starši ne bodo popustili, se je odločila plemiča najprej spoznati. Tako , so se njeni starši dogovorili za kosilo , pri Antoniu doma. Antonio , je bil , skladno s pričakovanji, oblečen v sama zelo draga oblačila , po najnovejši modi. Sicer je bil od Giovanne veliko starejši , a izgledal ni star več kot 30 let. Ob pogovoru z njim , je Giovanna hitro spoznala, da je zaradi svojega premoženja zelo vzvišen. Ker se j
Preberite več