Elizabeta in Martin

Martin in Elizabeta sta se sprehajala po parku. Bila je pomlad, rastline in cvetice so cvetele, ptice pa so prepevale prečudovite melodije in ju opazovale iz najvišjih vej. Elizabeta je prihajala iz najvplivnejše družine v mestu, Martin pa je bil član majhne revne družinice. Njuno prijateljstvo se je vleklo že od majhnih nog. Spoznala sta se na ulici, ko je Martin raznašal časopis, Elizabeta pa je radovedno poskakovala po stopnicah pred hišo. Iskre prijateljstva so se zanetile na prvi pogled. Od takrat sta se vsak dan igrala v parku za hišo Elizabetine družine. Skrivaj ga je učila vse, česar  so jo naučili učitelji. Skupaj sta se učila brati in računati. Sanjati in loviti žogo. Zavezati vezalke in s kamnom zadeti žabo. 

Martina je imela Elizabetina družina rada, saj ni vedela, iz kakšne družine prihaja. Ko je prišel na obisk, ga je Elizabeta spretno oblekla v bratova stara oblačila. Naučila ga je “spodobnega” obnašanja. Zdelo se jima je zabavno, ko sta se igrala maškarado. Najprej samo iz čistega veselja, da bosta prevarala družino. Ampak Elizabeto je bilo vedno bolj strah, da bi ji oče odrekel prijatelja. Ni ji všeč, da njen oče misli, da so ljudje z denarjem vredni več od tistih, ki živijo skromno, brez bogastva. Nasprotovala je njegovemu mišljenju in to javno tudi povedala. Martinova družina pa je Elizabeto dodobra spoznala. In bali so se, da mu bo zlomila srce. Iz izkušenj  so dobro poznali vzvišanost bogatih meščanov. Nekega dne je Elizabetin oče William zagledal Martina, ki se je prešerno potepal po mestu v svojih oblačilih. Dvakrat se je obrnil, da se je prepričal, ali vidi prav. Ni mogel verjeti svojim očem. Kajti Martin, ki ga je poznal, je bil bogat in olikan mladenič. Spreten in razgledan govorec ter duhovit sogovornik in poznavalec biologije. Kako je lahko ta razgledan in prijeten fant del te drhali! Takoj se je zbal za ugled svoje hčerke in na poti domov v svojih mislih, že zanetil ogenj. Elizabeto je okregal in kaznoval ter ji prepovedal srečanja s prijateljem. Elizabeta se je mesece kopala v svojih solzah in preko kuharice pošiljala prijatelju skrivna pisma, kjer ga je prosila odpuščanja neumnemu vedenju svojega  očeta. Njihov kraj je ponoči napadla grozna nevihta. Strela je zadela v Elizabetino hišo in zanetil se je ogenj.  

V paniki so vsi pozabili na zaklenjeno Elizabeto, razen Martina, ki je iz druge strani ulice mislil samo nanjo. V strganih oblačilih je bos tekel po ulici, se ogrnjen v odejo  podal v gorečo stavbo in jo z zadnjimi močmi rešil. Vsa omotična sta sedela na pločniku, ko je oče spoznal svojo zmoto.  

Človek, ki ga je zavrnil zaradi obleke, zaradi revščine, človek, ki ga je naredila obleka, je bil vreden več kot vsa njegova posest. »Obleka ni pomembna,« mu je rekel, ko se je danilo. Vsi so prespali pri Martinovih starših in tudi oni so spoznali, da lahko skromnost včasih spremeni še tako nadute bogataše. Elizabeta in Martin? Ostala sta prijatelja. V dobrem in slabem. V svojih šestdesetih sta svojim vnukom pripovedovala svojo zgodbo in se smejala. Smejala sta se svoji sreči. Sreči, da jima obleka ni pokvarila prijateljstva.