NOVELA O POMORŠČAKU IN SIRENI

 

NOVELA O POMORŠČAKU IN SIRENI

 

Živel je močan in mlad pomorščak, ki je znal dobro z rokami. Nekega večera, ko je sonce že zašlo, je zagledal prelepo sireno, ki je ležala na obali in česala svoje srebrne lase. Ob pogledu na njeno očarljivo mlado telo, se je takoj zaljubil vanjo. Vsak večer je priplavala do obale in si tam česala lase, on pa jo je vsak večer čakal in zbiral pogum, da ji izpove čustva.

Po trinajsti noči se je pomorščak končno izdal tako, da je padel z bližnjega drevesa, medtem ko je opazoval sireno. Ob padcu se je udaril v glavo in nemudoma padel v nezavest. Prebudil se je pozno popoldan naslednjega dne, tako da je zamudil odhod ribiške ladje, na kateri je delal in zato je bil slabe volje. Pobral se je s tal in razpoloženje se mu je takoj spremenilo, ko je pred sabo zagledal ogrlico iz školjk in morskih korald. Takoj je vedel, da mu je to zapustila sirena in zato se je odločil, da ji bo še isto noč izpovedal čustva.

Tisti večer je čakal in čakal in končno dočakal. Ob polnoči, ko je bila luna najvišje na nebu, se je prikazala sirena. Priplavala je do obale in se spretno z rokami privlekla do svojega običajnega mesta. Pomorščak je takoj, ko jo je zagledal, vstal iz svojega skrivališča. Stopil je do nje in ji hotel povedati, kako lepe lase ima in da jo neizmerno ljubi. Preden bi lahko karkoli rekel, se je sirena dvignila in mu dala prst na usta, češ da naj utihne. Takoj zatem ga je zgrabila za roko in povlekla v vodo. Sprva se je pomorščak bal, malo sirene, malo utopitve, strah pa je takoj izpuhtel, ko mu je pokazala, da lahko diha pod vodo, če jo drži za roko. Ves navdušen je plaval z njo in si ogledoval zdaj morsko dno, zdaj njo in njeno lepoto. Pripeljala ga je do skritega otoka, kjer sta skupaj preživela noč.

Tako je minilo trideset noči. Naslednjič pa je sirena povabila pomorščaka, naj obišče njen dom na dnu morja. Pomorščaku je ob spominu na čas, ki ga je preživel z njo, kar zaigralo srce in zaradi želje po novih dogodivščinah z njegovo lepo sireno je takoj privolil. Skupaj sta plavala po morju dokler nista prišla do podvodne jame in zaplavala naravnost v njo. Prišla sta do zračnega žepa, obdanega z živo skalo, na kateri so rasle svetleče alge, ki so oddajale medlo, zeleno-modro svetlobo, s katero so osvetljevale jamo.

Povzdignila sta se iz vode in pomorščak se je razgledal po prostoru. Na desni je zagledal kupček posušenih alg, ki ga je sirena uporabljala za ležišče, na katerem je prespala dneve in čakala, da sonce zaide. Na vrhu jame je bila majhna odprtina, skozi katero je pronicala sončna svetloba. Na levi so bile v zidu izklesane odprtine, v katerih so bili pospravljeni najrazličnejši predmeti: nakit, kozmetični pripomočki, skulpture, igrače, orodje in orožje. Vse kot iz škatlice. Pomorščaka je ob pogledu na predmete prevzelo nelagodje in po hrbtu so mu zlezli mravljinci. Občutek je imel, kakor da ga nekaj gleda in svari, vendar si ni mogel razložiti, zakaj. Občutenje je poskušal odmisliti in si zbistriti misli. Pogledal svojo prelepo sireno, ki je sedela na njenem ležišču in ga čakala.

Šele tedaj je opazil, da je za ležiščem skrito ogledalo. Ko je pogledal vanj, je okamenel od strahu. V odsevu ogledala, kjer naj bi videl hrbet svoje prelepe sirene, je bila morska pošast. Namesto gladke kože so jo prekrivale zelene luske in namesto njenih prelepih srebrnih las so v zraku plapolali zeleni prameni. Na policah so namesto predmetov stale majhne figurice, ki jih je obdajala svetlo zelena miazma duš moških, ki jih je ta pošast spremenila v predmete.

V trenutku je pomorščak uvidel nevarnost in zakorakal proti izhodu na sredini jame. Skoraj je skočil v vodo, takrat pa so ga ustavili sirenini zdaj zeleni kačasti lasje. Ovili so ga okoli telesa in vratu tako, da so ga skoraj davili. Pomorščaku bi bilo sicer to malo všeč, vendar ga je v tem trenutku oblil mrzel pot. Poskušal se je izviti iz sireninega čvrstega prijema, vendar mu ni uspelo. Lahko je samo strmel v njene grozne svetleče oči. V trenutku so ga omamile in padel je v globok spanec.

Pomorščak se je prebudil z bolečino, ki je bila podobna glavobolu. Z roko si je poskušal pometi oči, vendar tega ni mogel storiti. Pogledal je okoli sebe in z grozo ugotovil, da stoji na polici skupaj s preostalimi predmeti. Lahko je le opazoval, kako si sirena češe spet srebrne lase. Tako je pomorščak zaradi ljubezni spregledal laž in na svoj račun spoznal kruto resnico. Tisočletja, ki so prišla pred njim, je lahko le opazoval neštete moške, ki jih je sirena z isto ukano pripeljala v svojo votlino in jih tam spremenila v predmete. Njegova podoba mu je služila kot zapor, iz katerega nikoli ne bo mogel pobegniti, pred njim pa ga je čakala večnost obžalovanja.

JJ