Nuna in duhovnik


 

V času Martina Luthra sta v majhni vasici na robu mesta živela duhovnik Milan in nuna Magdalena. Živela sta v župnišču vsak v svoji sobi. Duhovnik je bil znan po dobremu srcu in svojih  mašah. Nuna pa je slovela po svojih dobrosrčnih dejanjih. 


Nekega dne se je v župnišču pripravljal velikonočni zajtrk. Duhovnik je bil zadolžen za mašo in blagoslov prazničnih dobrot. Nuna pa je poskrbela za hrano in pijačo. Magdalena se je še posebej veselila, da bo imela priložnost speči potico, ki je najpomembnejša dobrota.               


Bližal se je čas zajtrka. Ljudje so se zbirali, v kuhinji pa je dišalo po potici. Magdalena je že zaključila s peko potice in se je šla urediti za zajtrk. Takrat se je v kuhinjo pritihotapil lačen brezdomec. Ker je bila potica še edina jed, ki je ostala v kuhinji, jo je vzel. Ravno ko je odhajal, ga je zasačila Magdalena. Povedal ji je, da je lačen in ona se ga je usmilila. V času večerje je Magdalena prevzela krivdo in se zlagala, da je sama pojedla potico, saj ji je preveč dišala. Vsi so jo označili za požrešno in sebično. 


Nekaj dni po zajtrku sta se duhovnik in nuna pogovarjala. Duhovnik jo je vprašal, če je bila ona res tista, ki je pojedla celo potico. Magdalena je nekaj časa premišljevala, če mu želi povedati resnico. Nato pa mu je priznala. Povedala mu je za lačnega brezdomca. Duhovnik je to seveda razumel. Ni bil jezen. Prav nasprotno! Bil je presenečen in ponosen, da je pomagala lačnemu brezdomcu. 












Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Novela o lažnivi plemkinji

Slika
  NOVELA O LAŽNIVI PLEMKINJI   Pred davnimi časi v neznani deželi je živel kralj s sinom in hčerjo. Njegova žena je umrla kmalu po rojstvu hčere, prav tako pa je zbolel tudi kralj sam. odločil se je, da bo kraljestvo zapustil otroku, ki se bo prvi poročil.    Oba otroka sta si močno želela kraljestva, zato sta po njem poslala služabnike, da najdejo plemiče, primerne za poroko. Kraljestvo je bilo namreč polno popotnikov in obiskovalcev z drugih kraljestev. Čez le nekaj dni so se služabniki vrnili s plemičem in plemkinjo. Plemič in kraljeva hči sta se v trenutku zaljubila, prav tako kot tudi sin in plemkinja iz oddaljenega kraljestva, za katerega sin še nikoli ni slišal. Kralj je želel, da se otroka poročita iz ljubezni in ne zaradi kraljestva. V naslednjih dneh je sin ugotovil, da je plemkinja zelo nenavadna. Za osebo višjega sloja se je vedla neprimerno, kot ljudje nižjih slojev. Ker pa se je oblačila razkošno, kar je kazalo na veliko denarja, temu ni posvečal pozornosti. Vedenje
Preberite več

Obleka

Slika
K ot vsako jutro se je Paolo o dpravil po ozki ulici, ki je vodila do glavne ceste. Bilo je hladno, megleno jesensko jutro in na ulice so prihajali obrtniki. Za svoje delo je dobival borno pla čilo, s katerim je lahko preživljal svojo družino. S preprostim življenjem je bil zadovoljen.   Opazil je, da je bilo na glavni ulici živahneje kot običajno. Po ulici je hodil gospod, ki je nosil elegantno črno obleko, plašč in zloščene čevlje. Na glavi je nosil klobuk. Vsi so pogledovali proti njemu ter ga spoštljivo pozdravljali. Zdelo se mu je nenavadno, da ga vsi občudujejo , ampak se s tem ni obremenjeval. Ko je prišel domov, mu je žena povedala, da se je v sosednjo ulico priselil zdravnik in da vsi hvalijo njegovo opravo ter pravijo, da je imeniten mož . Naslednje dni je vsakič, ko ga je srečal , pomislil na to. Nenadoma je zagledal obleko v trgovini , mimo katere hodi vsak dan . Ko je prišel domov, je na skrivaj preštel prihranke in ugotovil, da si lahko kupi obleko . Morda m
Preberite več

ŽELVA IN ZAJEC

Slika
  Pred davnimi časi sta živela prijatelja želva in zajec. Vsako sobotno dopoldne sta zahajala na gozdno jaso, kjer sta imela piknike. Po pikniku pa sta vsak krenila svojo pot. Zajec je želvo vedno pospremil do hriba, sam pa potem odšel domov na drugo stran gozda. A njegova radovednost o želvinem skrivnostnem prebivališču je iz dneva v dan naraščala. Vedno bolj jo je začel povpraševati o njenem domu, želva pa mu je vsakič odvrnila isto. Moja jasa je najlepša v celem gozdu, trava je vedno zelena, ptički pojejo tudi pozimi in nikoli ni mrzlo. Zajec je hotel to videti na lastne oči, zato sta n aslednje sobotno dopoldne po njunem pikniku oba odšla k želvi domov čez hrib.   Kar je zajec zagledal s svojimi očmi, ga je pretreslo do kosti. Celo ozemlje je bilo opustošeno, nobene rožice ni bilo na spregled, le majhna na pol podrta hišica je bila na sredini jase. Želva mu je pojasnila, da se je bala njegovega mnenja o tem , kako jo bo sprejel, ko bo ugotovil , da nima veliko premoženja , zat
Preberite več