OBLEKA NE NAREDI ČLOVEKA


 Pred davnimi časi, je v mestu Firence živela premožna družina Boccaccio. Bila je najbogatejša družina v celem mestu, saj je bil oče zelo uspešen trgovec, mama pa plemkinja. Imela sta eno hčer po imenu Giovanna. Imela sta jo zelo rada, a sta imela oba zelo močna načela, s katerimi se Giovanna ni strinjala. Načelo, ki mu je Giovanna najbolj nasprotovala, je bila dogovorjena poroka. 

Ko je Giovanna dopolnila 15 let, sta se njena starša dogovorila za poroko z bogatim plemičem Antoniem Cordijem. Giovanna se s tem seveda ni strinjala, a ker je vedela, da njeni starši ne bodo popustili, se je odločila plemiča najprej spoznati. Tako, so se njeni starši dogovorili za kosilo, pri Antoniu doma. Antonio, je bil, skladno s pričakovanji, oblečen v sama zelo draga oblačila, po najnovejši modi. Sicer je bil od Giovanne veliko starejši, a izgledal ni star več kot 30 let. Ob pogovoru z njim, je Giovanna hitro spoznala, da je zaradi svojega premoženja zelo vzvišen. Ker se je ob pogovoru z njim začela dolgočasiti, je vprašala, če si lahko ogleda njegovo hišo in Antonio je naročil svojemu kuharju, naj ji hišo razkaže. Ko je Giovanna kuharja sprva pogledala, oblečenega v predpasnik, s kuharsko čepico se ji ni zdel nič posebnega, a ob pogovoru z njim je spoznala, da je pravzaprav zelo razgledan, dobrosrčen in zabaven. Tudi kuharju je bila Giovanna zelo všeč, saj je menil, da razmišlja drugače od večine bogatih deklet. Tako sta se drug v drugega zaljubila in odločila sta se pobegniti. 


Skupaj sta na dan dogovorjene poroke zapustila mesto in se nikoli ozrla nazaj. Giovanna je spoznala, da ljudi ne smeš nikoli ocenjevati po njihovem izgledu, premoženju in oblekah, saj bi se drugače poročila z vzvišenim plemičem in bi bila celo življenje nesrečna, tako pa je z ljubeznijo svojega življenja, živela srečno do konca svojih dni. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

ŽELVA IN ZAJEC

Slika
  Pred davnimi časi sta živela prijatelja želva in zajec. Vsako sobotno dopoldne sta zahajala na gozdno jaso, kjer sta imela piknike. Po pikniku pa sta vsak krenila svojo pot. Zajec je želvo vedno pospremil do hriba, sam pa potem odšel domov na drugo stran gozda. A njegova radovednost o želvinem skrivnostnem prebivališču je iz dneva v dan naraščala. Vedno bolj jo je začel povpraševati o njenem domu, želva pa mu je vsakič odvrnila isto. Moja jasa je najlepša v celem gozdu, trava je vedno zelena, ptički pojejo tudi pozimi in nikoli ni mrzlo. Zajec je hotel to videti na lastne oči, zato sta n aslednje sobotno dopoldne po njunem pikniku oba odšla k želvi domov čez hrib.   Kar je zajec zagledal s svojimi očmi, ga je pretreslo do kosti. Celo ozemlje je bilo opustošeno, nobene rožice ni bilo na spregled, le majhna na pol podrta hišica je bila na sredini jase. Želva mu je pojasnila, da se je bala njegovega mnenja o tem , kako jo bo sprejel, ko bo ugotovil , da nima veliko premoženja , zat
Preberite več

Obleka

Slika
K ot vsako jutro se je Paolo o dpravil po ozki ulici, ki je vodila do glavne ceste. Bilo je hladno, megleno jesensko jutro in na ulice so prihajali obrtniki. Za svoje delo je dobival borno pla čilo, s katerim je lahko preživljal svojo družino. S preprostim življenjem je bil zadovoljen.   Opazil je, da je bilo na glavni ulici živahneje kot običajno. Po ulici je hodil gospod, ki je nosil elegantno črno obleko, plašč in zloščene čevlje. Na glavi je nosil klobuk. Vsi so pogledovali proti njemu ter ga spoštljivo pozdravljali. Zdelo se mu je nenavadno, da ga vsi občudujejo , ampak se s tem ni obremenjeval. Ko je prišel domov, mu je žena povedala, da se je v sosednjo ulico priselil zdravnik in da vsi hvalijo njegovo opravo ter pravijo, da je imeniten mož . Naslednje dni je vsakič, ko ga je srečal , pomislil na to. Nenadoma je zagledal obleko v trgovini , mimo katere hodi vsak dan . Ko je prišel domov, je na skrivaj preštel prihranke in ugotovil, da si lahko kupi obleko . Morda m
Preberite več