Osvoboditev

 

Osvoboditev

 

Na obrobju centra Ljubljane je živel Matej, ki je bil povsem navaden mladostnik. Njegov oče je pred njegovim rojstvom zapustil svojo ženo, Matejevo mamo, zato je ta sovražila Mateja in ga pretepala. Zaradi mamine zlobe Matej ni maral svojega življenja in je svojo žalost potešil s pitjem alkohola. Pod bližnjim mostom je popival skupaj s svojimi prijatelji, užival brezskrbno življenje ter opazoval mlado in lepo dekle, ki je živelo nedaleč stran. Ob vsakem pogledu nanjo je dobil metuljčke v trebuhu. Občudoval je njen prelepi obraz in svilnate dolge lase, vendar pa si ni upal pristopiti do nje in ji povedati o svojih čustvih. Zaradi vsega popivanja mu je počasi zmanjkovalo prihrankov, zato je nekega dne v hudi želji po alkoholu vdrl v trgovino ob svojem domu. Razbil je steklo izložbe, kar je sprožilo alarm, in se opotekel do police z alkoholnimi pijačami. Pograbil je nekaj steklenic in jih pospravil v torbo, eno pa je odprl in tekočino zlil po svojem grlu. Čez nekaj trenutkov je bila okolica trgovine polna policijskih vozil, in Mateja, ki je že skoraj spal, so odpeljali. Ko se je zbudil, ga je policist pospremil do velike zaporniške stavbe.

Sedel je v zaporniški celici in gledal skozi majhno okno na drugi strani celice. Od zunaj se je slišalo nežno petje ptic, šumenje hladnega spomladanskega vetriča, od časa do časa pa je skozi okno posijal tudi kakšen žarek toplega sonca. Vendar pa on lepote dneva ni začutil. Razmišljal je le o svoji slabosti, bolečini in ljubezni, ki mu je bila povsem nedosegljiva. Čutil je, kako moč usiha iz njegovega telesa, kako se mu srčni utrip počasi dviguje in kako dan pred njegovimi očmi postaja vse bolj oblačen, temačen in mrzel. Ujet je bil v tej mračni in pusti stavbi, daleč  od svoje ljube, zato mu je na misel počasi prihajala njegova druga ljubezen – pijača. Počasi se je v njem začel prebujati nov obraz in želja po žlahtni kapljici je postajala vse večja. Panično je začel po celici iskati nekaj kar bi potešilo njegovo poželenje, ko je na okenski polici bližnje stavbe uzrl na pol prazno steklenico piva. Skozi majhno okence je poskušal doseči steklenico, vendar mu to ni uspelo. Padel je po tleh in poskušal najti nekaj s čimer bi si lahko pomagal. Na tleh je našel zrahljano leseno letvico in jo odtrgal z roba stene. Nebo je postalo povsem črno in prijaznost dneva je pretrgalo glasno grmenje. Prijel je kos letvice in z njim poskušal doseči steklenico. Skoraj mu je že uspelo priti do police, vendar mu je v zadnjem trenutku zmanjkalo moči. Postajal je vse bolj paničen, pot mu je počasi kapljal z vratu in slišati je začel čudne glasove. S svojimi tresočimi rokami je spet vzel letvico in počasi segal proti polici. Vse bolj se mu je vrtelo in bil je vedno bolj šibek. Zapihal je močan veter, ki je premaknil steklenico na rob police ter odnašal njegovo roko, v kateri je držal letvico, z ene strani na drugo. Počasi se je bližal robu police. Bil je povsem izčrpan in njegovi prisluhi so se spremenili v spačene podobe. Končno je dosegel steklenico. Skoraj je že okusil »nektar bogov«, s katerim bi si potešil praznino v duši. Naenkrat pa se mu je zameglilo pred očmi in z letvico je dregnil steklenico. Ta je zdrsnila s police in ob zvoku razbitega stekla se je končala tudi njegova zavest.

Zjutraj ga je prebudilo nežno božanje sonca in počutil se je odlično. Po odsluženi kazni se je odpravil na odvajanje in premagal odvisnost, ki ga je omejevala vso mladost. Nato se je končno počutil svobodnega in želel je govoriti z dekletom svojih sanj, ki ga je občudoval ves ta čas in zaradi katerega se je streznil. Iskal jo je na vseh mestih kjer jo je po navadi videval, vendar je nikakor ni mogel najti. Na koncu iskanja se je začel spraševati, če je bila njegova dama sploh resnična ali pa je bila le rezultat njegovega delirija.

JK