Odvisnost mladega človeka

 

ZADAJANJE BOLEČINE

Živo so mi ostale v spominu njene oči, ko sva se prvič srečali. Njen pogled je bil odsoten in pravzaprav nisem vedela ali se v njem skriva žalost, strah ali je samo prazen. Vedno je bila oblečena v črno in še v najhujši vročini je nosila dolge rokave. Med odmori se praktično ni družila z nikomer. Sama, samceta je slonela na okenski polici ali ostala naslonjena na šolsko mizo. Nikoli se nam ni pridružila pri sproščenih klepetih ter pri drobnih otroških nagajivostih.

Nekega dne, ko sem po naključju pogledovala proti njej, sem na roki, iz katere ji je zdrsnil rokav, opazila živo rdeče brazgotine. Sledile so ena drugi kot črte na papirju. Hitro si je popravila oblačilo. Kljub temu me je pogled na brazgotine do konca pretresel. Nisem vedela kaj naj storim. Naj stopim do šolske psihologinje? Naj povprašam Darjo, kaj se dogaja z njo? Odločila sem se za drugo možnost. Sprva me je grobo zavrnila, a nisem se pustila odgnati. Ne vem kaj jo je nazadnje prepričalo, da se mi je zaupala. Mogoče to, da v mojih besedah ni bilo lažnega sočutja ali pa je mehurček osamljenosti končno počil. Po obrazu so ji stekle solze, ko mi je razkrila, da je njena družina pred leti razpadla in, da jo starši uporabljajo kot orožje, da obračunavajo med seboj. Ko si je po nekem družinskem prepiru prvič z britvico zarezala pod zapestjem, je občutila nekakšno olajšanje. Kot, da bi z bolečino, ki si jo je zadala, odšlo iz nje nekaj slabega. Kasneje je ugotovila, da lahko dogajanje okoli sebe nadzoruje le s tem, da se samo poškoduje. Edino takrat je imela občutek, da o nečem odloča sama. Telesna bolečina je bila tista, ki ji je pomagala prebroditi psihično stisko. Pomoči ni nikoli iskala, pa čeprav je globoko v sebi vedela, da jo potrebuje. Sedela se bo njej in nisem vedela, kaj naj storim. Kaj naj rečem? Da jo razumem? Kako se postaviti v kožo nekoga drugega? Kako razumeti njeno dušo, če se svoje včasih ne razumeš?

Vendar je bilo Darji dovolj, da sem jo samo poslušala. Sčasoma sva postali dobri prijateljici. Prepričala sem jo, da je poiskala strokovno pomoč. Danes mi pogosto pove, da jo ob stiski še vedno neka notranja sila žene, da bi si zadala bolečino. Takrat pokliče mene ali svojo psihologinjo in z veliko moči se upre svoji želji. Njen pogled je sedaj bolj živ, oblačila pa niso več samo črna. Postaja dekle, kakršno si želi postati- nekdo, ki se spoštuje in se ima rad.